Moja zgodba

Šport invalidov iz leta v leto dobiva pomembnejše mesto v družbi. To si športnice in športniki zaslužijo. Predvsem zaradi rezultatov, ki jih beležijo, pa tudi zato, ker s tako voljo in željo premagujejo kilometre, metre, sekunde. Med njimi je tudi Primož Jeralič, ročni kolesra v kategoriji H5.

Primož JeraličPrimož Jeralič je prejemnik prvega priznanja Kolesarske zveze Slovenije in je ena od tistih panožnih zvez, ki daje velik poudarek integraciji športa neinvalidov in športa invalidov. Kolesarji so v letu 2015 naredili še korak več – prvič so razglasili najboljšega parakolesarja in parakolesarko. Med moškimi je slavil parakolesar Primož v ženski konkurenci pa Anka Vesel.
»Ponosen sem na to priznanje, ki mi daje novih moči in motiva za nadaljnje delo,« napove Primož, ki je športu zapisan od malih nog in je tekmovalno leto 2015 zaključil na 6. mestu UCI svetovne lestvice parakolesarjev. Nekoč Izvrsten atlet je bil, navduševal je v mnogoboju, kjer se lahko pohvali celo s srebrno medaljo z državnega prvenstva članov. Svoj čas pa celo mladinski slovenski rekorder. Z atletiko je začel pri 12-ih. S trebuhom za znanjem je Primoža pot vodila v Kranj, kjer je študiral organizacijo dela. Da bi zaslužil še kak evro, je otroke učil smučanja. Vse do februarja 2008, ko je na smučišču Krvavec zaradi padca in udarca v hrbet obležal poleg hloda v zaščitni mreži ob progi. Enajsto prsno in četrto ledveno vretence si je poškodoval, povrh še sedem reber. Pljuča so bila predrta, limfna žleza pa počena. Primož ima diagnozo spastična parapareza, ki je del paraplegije. Športu je ostal zapisan. Hendikep je premagal, boj pa nadaljuje hrabro in odločno.

»Če povem po pravici, niti vedel nisem, da obstaja šport invalidov. Najprej so mi pokazali košarko. Jože Okoren, še danes mi stoji ob strani, je rekel, da bom igral za novomeško društvo paraplegikov,« pa Primož opiše svoje začetke v športu invalidov. Preizkusil se je še v atletiki, nato pa prišel naključno v kolesarske vode. Nad njim še danes uspešno bdi trener Aleksej Dolinšek.

Leto 2015 je bilo zagotovo prelomno zanj. S pomočjo kredita je kupil novo kolo, za katerega je odštel 12.000 evrov. Tudi zavoljo novega kolesa in še boljših treningov so prišli tudi rezultati. Sezono je začel z dvema 10. mestoma v svetovnem pokalu na dirki v Italiji, avgusta je bil dvakrat šesti v Nemčiji in septembra dvakrat 7. na svetovnem pokalu v Južni Afriki. Na svetovnem prvenstvu v Švici je bil 10., zmagal pa je na tekmah evropskega pokala (Vratna, Beograd, Piacenza).

»Šport invalidov je še kako resna in zahtevna športna panoga. Bil sem športnik, preden sem postal invalid. Vem, kakšni napori so potrebni za vrhunski rezultat. Pri nas invalidih je treba še precej več volje in energije,« opozori Primož, ki je zaposlen na Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite. Ob petih zjutraj vstaja, otroke odpelje v vrtec in skupaj z ženo v Ljubljano v službo, popoldan po službi pa je že na treningu, po dve do tri ure na dan včasih tudi več. »Celoten življenjski slog sem prilagodil temu. Ko dobim mesečni plan treningov, ga posredujem ženi. Tako točno ve, kdaj ima časa zase, kdaj ga imam jaz za njo in otroke,« Primož o tem, da je vse podrejeno temu, da mu uspe prit na paraolimpijske igre. »Za moteče faktorje ni prostora, ne dovolim se motiti. Če mi kdo reče, da nekaj ni mogoče, potem sem še toliko bolj odločen, da dokažem, da ni nemogočih zadev,« brez izgovorov dodaja Primož..

Pri vadbi Primož ni sam – večkrat gredo z njimi tudi kolesarji iz kluba RIDE, katerega član je Primož. Za vse, kar so naredili zanj, pa jim je iskreno hvaležen. Primož Jeralič je človek z vizijo, motivacijo in želi, da bi šport invalidov dobil na veljavi tudi v Sloveniji. Je velik zagovornik športa kot dela rehabilitacije po poškodbi hrbtenjače »S športom se počutim zopet živega, koristnega… Nisem samemu sebi namen, opažam, da se ljudje z menoj lahko poistovetijo in moje delo je za marsikoga dodatna motivacija, brca v rit, ki požene v gibanje«, še doda Primož.

Avtor prispevka: Drago Perko